| Avtor |
Sporočilo |
Smoothy
Invincible
Pridružen/-a: 14.01. 2006, 11:01
Prispevkov: 1092
|
|
 Članek:Kako je medijska industrija linčala Michaela Jacksona |
 |
http://razgledi.net/2010/06/17/kako-je-medijska-industrija-lincala-michaela-jacksona/comment-page-1/
Težko bi britanski samostojni novinar Charles Thomson novinarskemu cehu in medijem nastavil bolj ostro ogledalo in jim ponudil boljše izhodišče za tehten premislek o njihovem delu in poročanju, kot je to naredil s člankom Eden najbolj sramotnih dogodkov v zgodovini novinarstva na spletnem portalu Huffington post. Ravnanja in način poročanja, ki jih opisuje, so postala del medijskega in novinarskega vsakdana tudi v Sloveniji.
Thomson je na peto obletnico izreka oprostilne sodbe pevcu Michaelu Jacksonu – 12-članska porota ga je soglasno oprostila obtožb o spolnih zlorabah otroka, obtožb o zarotništvu in o dajanju alkohola mladoletnikom – temeljito analiziral poročanje medijev, kako so novinarji, tabloidov in resnih medijev, objavljali svoje zgodbe, ne glede na to, kaj se je dogajalo v sodni dvorani. Po Thomsonovih besedah je težko reči, kakšen bo zgodovinski spomin na ta sodni proces. Morda bo utelešenje obsedenosti zahoda z zvezdniki. Mogoče linč 21. stoletja. Thomson je prepričan, da bo to spomin na enega najbolj sramotnih dogodkov v zgodovini novinarstva. To ne velja zgolj za posamezne novinarje, ampak za medijsko industrijo nasploh. Do te ugotovitve je prišel potem, ko je natančno prebral zapiske s sojenja in se je prebil skozi arhive s časopisnimi članki in je vnovič poslušal ure in ure poročil na televizijskih postajah.
Kako spraviti osem ur pričevanj v dva stavka in podati natančno informacijo? Kako se upreti skušnjavi po takojšnji objavi zadnjih opolzkih obtožb, ki seveda pomeni, da ni mogoče slišati navzkrižnega zaslišanja, ki je ključno, saj se takrat izkaže, kako verodostojna je priča in kako verodostojne so njene trditve? »Ko gledam nazaj na sojenje Michaelu Jacksonu, vidim medije brez kontrole. Nerazumno veliko propagande, pristranskosti, izkrivljanja, napačnega informiranja,« piše Thomson. Primerjava zapisnikov s sojenja in poročil v časopisih kaže, da sojenje, predstavljeno v člankih, ni niti približno ustrezalo sojenju, ki je dejansko potekalo v sodni dvorani. Sodni zapisniki navajajo neskončno vrsto slabih prič tožilstva, ki so se iz ure v uro zapletale v lastna nasprotja, da so se pri navzkrižnem zaslišanju njihova pričevanja podirala. V časopisnih člankih in TV poročilih pa so iz dneva v dan prevladovale grozovite obtožbe in namigovanja.
Čim je prišla v javnost informacija, da je 70 policistov preiskalo Jacksonov ranč Neverland, in se je izvedelo, da je pevec obtožen spolnega nadlegovanja otroka, so mediji začeli pretiravati z objavljanjem poročil. Drugi dogodki, kot je bil recimo teroristični napad v Turčiji, so ostali skoraj povsem neopaženi. Tri največje televizijske postaje so uvedle posebne oddaje, enako histerično so se odzvali časopisi, čeprav o obtožbah še nič ni bilo znano in tožilci niso dajali izjav. Tožilec Harland Braun je dejal, da je bil »pritisk na ljudi ogromen«. Še nikoli odvetniki na televiziji niso govorili o primerih, pri katerih niso sodelovali. V televizijskih oddajah in časopisnih člankih so se s svojimi izjavami vrstili tudi zdravniki, pisatelji, psihiatri, zaposleni v trgovinah, ki so včasih stregli Jacksonu.
V vsej tej vnemi, da bi prikazali čim večji škandal, medijev po Thomsonovih ugotovitvah očitno niso zanimala zelo vprašljiva ravnanja tožilstva. Okrožni javni tožilec Tom Sneddon je s svojimi sodelavci pri preiskavi ranča Neverland recimo kršil lastni nalog za preiskavo, ko so vstopili v pevčevo pisarno in zasegli kupe poslovne dokumentacije. Ilegalno so preiskali pisarno sodelavca pevčeve obrambe, z doma pevčevega osebnega asistenta odnesli dokumentacijo za obrambo. Ko je Jacksonov odvetnik na TV postaji NBC povedal, da ima pevec za čas, ko naj bi spolno nadlegoval otroka, trden alibi, so datume preprosto prestavili za skoraj dva tedna. Sneddona so ujeli, da je poskušal pridobiti dokaze proti Michaelu Jacksonu tudi tako, da je ob predhodnem zaslišanju porote otroku, ki je pevca obtožil spolnega nadlegovanja, dovolil prijemati revije za moške, ki jih je potem poslal na analizo prstnih odtisov.
Ne samo to, da so mediji sporna dejanja tožilstva povsem spregledali, objavljali so tudi neresnične informacije, opozarja Thomson, recimo o ljubezenskih pismih, ki naj bi jih pevec pisal otroku, ki ga je obtožil spolne zlorabe. Novinarka Diane Dimond je recimo odločno zatrjevala, da ve, da ta pisma obstajajo, ko so jo vprašali, ali jih je videla oziroma prebrala, je odgovorila, da so ji visoki viri s področja kazenskega pregona povedali, da obstajajo, sama jih ni ne videla ne prebrala. Charles Thomson ugotavlja, da ti njeni viri pisem nikoli niso predložili. Ker je med obtožbo in začetkom sodnega procesa minilo približno leto dni, so mediji skušali zgodbo vleči čim več časa. Ker je bil Jackson v tem času zavezan k molku, so simpatizerji tožilstva začeli novinarjem pošiljati dokumente, kot je izjava, ki jo je leta 1993 dal policiji deček, katerega oče je pevca takrat obtožil spolnega nadlegovanja svojega sina. Mediji lačni škandalov so tovrstne dokumente seveda takoj pograbili in nekritično objavljali njihovo vsebino. Hkrati so vedno znova ponavljali zgodbe, ki so jim jih za denar povedali nekdanji pevčevi uslužbenci. Za tiste, ki so v procesu nastopili kot priče tožilstva, se je pri navzkrižnem zaslišanju izkazalo, da so bili nekredibilni.
Sodni proces se je začel v začetku leta 2005 z izbiro porotnikov. Ko so bili izbrani, je časopis Newsweek objavil, da porotniki, ki sodijo v srednji razred, ne bodo mogli pošteno razsojati o družini iz nižjega sloja. »Sojenje Jacksonu bo odvisno od nečesa drugega kot od rase. In ne mislimo na dokaze,« je objavil Newsweek, navaja Charles Thomson. Takoj, ko se je sojenje začelo, se je po njegovih besedah izkazalo, da ima primer ogromno lukenj.
Medtem ko neskladnosti prič pri navzkrižnem zaslišanju novinarjev tako rekoč niso zanimale, so kar dva dni poročali, da je pevec enkrat prišel na sodišče v pižami, na veliko so ugibali, ali ima lasuljo in podobno. Njihova poročila kažejo, da so mediji iskali različne teme, samo, da jim ne bi bilo treba poročati o navzkrižnem zasliševanju, ki je močno spodbijalo, kar je imelo v rokah tožilstvo, ugotavlja Thomson. Poročanje o obtožbah in izogibanje navzkrižnemu zaslišanju je bila stalnica sodnega procesa. Kolumnist Foxa Roger Friedman je aprila 2005 dejal, da čim je nekdo rekel kaj opolzkega ali dramatičnega o Jacksonu, so novinarji že tekli iz dvorane poročat o tem in tako seveda zamudili navzkrižno zaslišanje, kjer so se njihove obtožbe večinoma izkazale kot neresnične in nekredibilne. Charles Thomson tudi ugotavlja, da so mediji takrat, ko so bile na vrsti priče, ki jih je poklicala obramba, počivali. Zgodbe teh ljudi, ki so seveda pričali v prid pevcu in so spodbijali obtožbe nekaterih nekdanjih uslužbencev pevca, večine novinarjev niso zanimale.
Ko je bilo zaslišanje zaključeno, je bilo porotnikom rečeno, da je treba obtoženca oprostiti, če ugotovijo, da obstaja razumen dvom, da dejanj, za katera je obtožen, ni storil. Vsakdo, ki je postopek v dvorani pozorno spremljal, je po besedah Charlesa Thomsona ugotovil, da je večina prič tožilstva bodisi prihajala v nasprotja z lastnimi trditvami bodisi pomagala obrambi in ni bilo najmanjšega dokaza, s katerim bi Jacksona lahko povezali s kriminalnimi dejanji, za katera je bil obtožen, prav tako ni bilo kredibilne priče, ki bi ga obremenila. Novinarji so medtem, ko je porota zasedala, kljub temu napovedovali, da bo pevec zagotovo obsojen.
So ti novinarji zardeli, ko je bil Michael Jackson oproščen vseh obtožb? So zadevo še enkrat premislili? So se morda vsaj malo zamislili nad svojimi dejanji? Obžalovali, ker so ga prehitro obsodili? Kje pa, začeli so napadati porotnike, je ugotavljal medijski analitik Tim Rutten. Tudi tožilec Sneddon je na konferenci za novinarje uporabil enak argument kot mediji – porotniki so podlegli zvezdništvu obtoženca. Ena od novinark televizijske postaje Fox je celo dejala, da bi porotniki morali opraviti inteligenčni test!
Ko je Michael Jackson pred letom dni umrl, so mediji spet pretiravali s poročili o njem. Zanimalo jih je, zaradi katerih zdravil je umrl, kako dolgo jih je jemal, kdo mu jih je predpisoval, kaj drugega je imel še v telesu, koliko je tehtal. Toda enega vprašanja očitno nihče ni hotel postaviti, pravi Charles Thomson: zakaj. Zakaj je bil Jackson tako pod stresom in paranoičen, da ni mogel zaspati, če mu ni nekdo spustil v žilo steklenice anestetika? Odgovor je mogoče najti v rezultatih anket javnega mnenja takoj po objavi oprostilne sodbe, ki so pokazale, da je večina Američanov bila prepričana, da je porota sprejela napačno odločitev in pevca neupravičeno oprostila.
Thomson pravi, da bi se Jackson moral počutiti oproščen, ko je 12 porotnikov za vseh 14 obtožb soglasno ugotovilo, da ni kriv. Mediji so mu s svojim neodgovornim poročanjem to onemogočili. Sodišče ga je oprostilo, a javnost je bila prepričana drugače. Ko so porotnike vprašali o tistih, ki so izražali dvome v njihovo presojo, so odgovorili: »Oni niso videli, kar smo videli mi«.
»Res je, nismo videli. Pa bi morali. In tisti, ki so nam to onemogočili, ostajajo na svojih delovnih mestih, brez sankcij in brez omejitev lahko enako delajo komur koli hočejo. To je zdaj tisto, kar je zame nepravičnost,« svoj izčrpen članek zaključuje Charles Thomson.
_________________
 |
|
| 24 Jun 2010 22:40 |
  |
 |
tempera
Dangerous
Pridružen/-a: 22.12. 2005, 17:49
Prispevkov: 413
|
|
| |
|
FAILED DIRECTION -------------------->
|
|
| 27 Jun 2010 04:31 |
|
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
